Zdravo. Tokrat obstanemo v prometni koloni. Ker se prvi ustavi Aljo, je on Zeus prometne kolone, prvi med bogovi prometnih kolon na Olimpu, pa nas je še na tisoče, če ne desettisoče. Ko nismo v prometni koloni, smo Zunaj norišnice in skupaj z našimi junaki gledamo Zvonkovega kolega, ki govori o tem kako ne mara Boga dežja. Bog dežja ni nič kriv, da ga neimenovani akademik ne mara, zato se raje posvetimo starim epizodam in se spomnimo da vsak glaž šteje. Aljo se vpraša, kaj slišiš, če prisloniš kozarec k ušesu, Peli odgovori Žibert, Zi pa je bolj poetičen (tako kot avtor v tem poglavju) in pravi, da sliši tih šepet gostilne. Ob omembi konference za tisk se spomnimo kralja tiskovnih konferenc, pa tudi na Muzej osamosvojitve se spomnimo in na Pučnikovo srce (oziroma tisto rdečo volno, ki je visela pod stropom muzeja), poleg bogov prometnih kolon pozdravimo tudi bogove tinitusa, ki pa jih je manj, kot bogov kolon. Scenaristu je na koncu odpuščeno za napako in ker smo dobre volje, ga ne odpustimo kar takoj
